Koker španjeli naj bi bili potomci španjelov, ki so ena najstarejših pasem. Španjel oz. angleško ˝Spanyell˝ je bil omenjen v literaturi že v 14. stoletju. Domneva se, da španjeli izvirajo iz Španije, ker je angleški prevod za španjela ˝spaniel˝, kar pa je popačenka stare francoske besede ˝espaigneul˝, slovensko španski. Ta teorija temelji na zapisih iz starih francoskih in angleških knjig o lovu. V knjigi Mojster divjadi je yorški vojvoda zapisal: ˝Še ena vrsta lovskega psa je ona: imenovana lovski psi za sokole ali španjeli, saj njih vrsta prihaja iz Španije, dasiravno jih veliko je v drugih deželah.˝
Španjeli so bili posebej vzrejeni kot lovski psi za iskanje in plašenje divjadi, ki se je skrivala v gostem grmičevju. V 17. stoletju so španjele delili odvisno od načina lova, na vodne in poljske španjele. Tedanji vodni španjeli so že izumrli. Lovci so jih uporabljali, da so jim prinašali ustreljene race. Poljske španjele pa so delili na dva tipa:
- Španjeli, ki se postavijo v smeri divjadi (ang. ˝setting spaniels˝) – pes se usmeri proti divjadi in stoji negibno ter tako pokaže lovcu, kje je plen. Lovci so ptice nato preplašili in jih postrelili ali pa ujeli v mreže. Danes se ta pasma imenuje angleški seter.
- Špringer španjeli (ang. ˝springing spaniels˝) – ti so plašili fazane, jerebice in sloke pri lovu s sokoli ali puškami.
Poljske špringer španjele so delili odvisno od njihove velikosti na velike, srednje in majhne. Tako so veliki poljski španjeli postali angleški špringer španjeli, srednji susseški španjeli in manjši koker španjeli. Koker španjele so uporabljali pri lovu na sloke (ang. ˝woodcock˝), zaradi česar so jih poimenovali koker (ang. ˝cocker˝, ki izvira iz besede ˝woodcock˝) španjel. V 19. stoletju so za koker španjele označevali veliko različnih lovskih pasem španjel, ki so jih šele kasneje klasificirali. Leta 1892 je Angleška kinološka zveza koker španjela priznala za samostojno pasmo. Zdi pa se, da so vsi današnji koker španjeli potomci le dveh psov. Eden je bil Obo (1879), potomec ˝gospoda˝ susseškega španjela in ˝gospe˝ poljske španjelke, ki je bil pravi lepotec in je bil neporažen na vseh pasjih razstavah, ki se jih je udeležil. Obo naj bi bil oče današnjih angleških koker španjelov, njegov sin Obo II. pa predhodnik ameriških koker španjelov. Najbrž so zato vsi kokerji takšni frajerji oz. lepotice, saj so podedovali najboljše gene od svojega prekrasnega velikega očeta Oba (slika zgoraj desno). Razlika med angleškimi in ameriškimi koker španjeli je ta, da so slednje vzrejali bolj za razstave, kot za lov, saj so manjši in naj bi bili lepši. Angleški koker španjel pa ima poleg ameriških koker španjelov še več drugih bližnjih sorodnikov: ameriške vodne španjele, clumbrske španjele, angleške špringer španjele, poljske španjele, irske vodne španjele, susseške španjele in valižanske špringer španjele. Posebnost koker španjelov je njihov rep, ki so jim ga odstrigli, da se ne bi poškodoval, ko so tekli skozi gosto grmičevje pri lovu na divjad. Danes je striženje repov psov v Sloveniji prepovedano, saj je nevarno in psu pusti veliko slabih posledic. Vedno obstaja nevarnost okužbe in možnost smrti zaradi postopka. Druga tveganja vključujejo krvavitve, meningitis in kronično bolečino. Krajšanje repov vpliva tudi na ravnotežje in hojo psa. Pri medsebojni komunikaciji psi uporabljajo tudi svoje repe. Psi z odstriženimi repi nenamerno pošiljajo mešane signale drugim psom, zaradi česar jih ti pogosto agresivno napadejo.
OPIS
Angleški koker španjel je neverjetno energičen in navdušen spremljevalec, še posebej ko je zaposlen. Kljub nežnemu izrazu je koker aktiven športni pes. Je zelo primeren za družine, predvsem zato ker se z lahkoto uči in redko preneha mahati z repkom, saj je ob ljubečih lastnikih večino časa vesel. Za španjela je angleški koker dokaj visok. Njegova kompaktna oblika in kratke noge pripomorejo k temu, da se lahko hitro giblje skozi goščavo, ko raziskuje teren ali plaši ptice med lovom. Kožuh angleškega kokerja je lahko različno obarvan, dlaka je srednje dolga, valovita in puhasta ali ravna in svilena. Angleški koker španjel je družaben, po navadi veselega in igrivega razpoloženja. Zelo rad preživlja čas z ljudmi ter je še posebej navezan na svojega lastnika, ki ga po navadi predano spremlja in pozorno posluša njegova navodila. Je pa angleški koker tudi trmast pes, ki rad protestira in poizkuša doseči svoj prav. Včasih, ko ga nekaj zelo zanima ali zavoha interesanten vonj, bo svojega lastnika za vsako ceno zvlekel do tega mesta ali pa jo tja kar sam brezglavo ucvrl, če bo to mogoče.
Angleški koker španjel je torej izredno zvest svojemu gospodarju, včasih trmast, igriv in vesel, ima izredno močan lovski nagon in se vedno želi naučiti novih stvari.
VADBA IN ŽIVLJENJSKO OKOLJE
Angleški koker španjel potrebuje veliko dnevnega razgibavanja, zato ga je potrebno voditi na dolge sprehode. Zelo bo užival, če ga boste vzeli s seboj na tek ali ko se boste z njim igrali. Ta pasma lahko živi zunaj v zmernih vremenskih pogojih, a se najbolje počuti doma, predvsem na udobnem mehkem kavču.
ZDRAVJE
Pri angleških koker španjelih je potrebno paziti na nekatere zdravstvene težave kot so:
- Progresivna atrofija mrežnice – to je dedna bolezen, ki vodi do slepote. V začetni fazi je značilna nočna slepota in slabovidnost pri slabi svetlobi. Z napredovanjem bolezni pa pes tudi podnevi vidi slabo in na koncu oslepi.
- Izpah pogačice
- Hipotiroidizem – presežek ščitničnega hormona.
- Displazija kolkov in kolen
- Katarakta – siva mrena
Večbarvni psi so bolj nagnjeni h gluhosti. Sicer pa je angleški koker španjel ob pravilni negi in prehrani zelo zdrav pes. Priporoča se, da mu veterinar občasno pregleda oči in ušesa ter kolke, kolena in ščitnico.
NEGOVANJE
Negovanje angleškega koker španjela naj bi bilo lažje, kot negovanje njegovega ameriškega sorodnika, a kljub temu zahteva veliko dela in časa. Zelo veliko pozornosti je potrebno posvetiti njihovim ušesom oz. ušesni votlini, saj imajo lahko tako kot vsi psi z dolgimi povešenimi ušesi težave z vnetji. Ušesno votlino je potrebno redno pregledovati in iz nje odstraniti morebitne tujke ter odvečno ušesno maslo. Možnost nastanka težav zmanjšamo, če jim pasji frizer pobrije notranjo stran ušesa in iz ušesne votline izpuli daljše dlake. Redno krtačenje in česanje kožuha je zelo pomembno, še posebej po trebuhu, nogah in okoli glave, kjer se jim hitro naredijo vozli. Ko se psu dlaka preveč zavozla je priporočen obisk v salonu za pse, kjer bo vašemu kosmatincu pasji frizer strokovno in temeljito razvozlal dlako z ustreznimi pripomočki. Tipi kožuhov se lahko pri angleških koker španjelih zelo razlikujejo. Nekateri imajo veliko valovite in puhaste dlake in so zelo nagnjeni k vozlanju, medtem ko imajo drugi bolj svileno in ravno dlako, ki se jim ne vozla tako hitro. Bolj kot je barva kožuha temna, več dlake bo imel pes, zato potrebuje še več nege. Angleškim koker španjelom ne odpada veliko odmrle dlake, z rednim negovanjem pa jo je zelo malo. Posebne pozornosti morajo biti deležne tudi tačke, ki jih je potrebno striči, da dlaka ni predolga in se vanjo ne ujamejo tujki ali ne nastanejo vozli. Morebitne tujke je seveda potrebno odstraniti. Okopati se morajo po potrebi.
POREKLO: Anglija
VIŠINA: 38 – 43 cm
TEŽA: 12 – 15 kg
ŽIVLJENJSKA DOBA: 12 – 14 let
ZDRAVJE: nagnjeni k določenim zdravstvenim težavam – predvsem težave z očmi in ušesi
ŽIVLJENJSKO OKOLJE: stanovanje/hiša
PRIJAZNOST DO :
